O anksioznosti govorimo takrat, kadar nam od zunaj ne grozi resnična nevarnost, ampak se ta nevarnost skriva v nas samih, je psihičnega izvora, izhaja torej le iz našega občutka, da nam grozi nevarnost (ki pa je prav tako zelo resničen!). V tem primeru ima naravno vznemirjenje vse elemente nevrotičnega vznemirjenja, ki mu ne sledi neka naravna zadovoljitev, temveč naše telo ostaja v stanju pripravljenosti na boj ali beg (večinoma se kaže kot panični napad), ali pa ostaja v stanju »zmrznjenosti« (večinoma se kaže kot depresija). Kako lahko pride do teh občutkov? Ljudje imamo potrebe, želje, ki jih lahko zadovoljujemo le v našem okolju. Ko se potreba/želja pojavi, se naše telo vznemiri, saj teži k njeni zadovoljitvi. Če je potreba uspešno zadovoljena, se telo spet umiri in čutimo zadovoljstvo. Ko pa potreba ni zadovoljena, ostajamo vznemirjeni še naprej, zaradi slabe izkušnje in strahu se le-ta le še stopnjuje. Razlogi, zakaj potreba ni bila zadovoljena, so lahko zelo različni.

Anksiozni ljudje niso v stiku s svojimi potrebami, zato je nemogoče, da bi bile zadovoljene. Veliko je razlogov, zakaj smo nehali biti v stiku s svojimi potrebami, odvisno od tega, kakšne izkušnje glede zadovoljevanja svojih potreb smo nekoč dobili. Majhni otroci še odprto izražajo svoje potrebe. Zelo pomembno je, kako in na kak način se starši ali skrbniki na te izražene potrebe odzovejo. Če se v glavnem odzivajo odklonilno, zasramovalno, pretirano kritično in podobno, otrok neha izražati svoje potrebe. Preprost primer: otrok odprto pride k staršu in potrebuje nekoliko pozornosti, želi povedati, kako se je imel, kaj se mu je zgodilo...starš je tisti hip v »svojem filmu«, preobremenjen s službo, skrbmi...˝Izgini! Ne tečnari! Kaj bi spet rad?˝ ...je le nekaj možnih odzivov, da otrok prestrašen in osramočen odide, njegova potreba pa ostane nezadovoljena. Velika verjetnost je, da bo še nekajkrat iskal pozornost, potem bo nehal, sploh, če bo vsaj delno ocenil, da starš ni »dobre volje«. Tako se lahko izoblikuje močan notranji občutek, da je očitno z njim nekaj narobe, da določene potrebe sploh ima in da do njih na nek način nima pravice. Dostikrat nehajo izražati svoje potrebe tudi otroci, ki so morali že zgodaj začeti skrbeti za svoje skrbnike, namesto da bi bilo obratno. Čustveno nestabilni, nezreli starši velikokrat naredijo otroka za svojega zaupnika ali čustvenega partnerja ter nehote in nevede nanj prelagajo določene odgovornosti, ki nikakor ne pritičejo otroku in bi po svoji naravi spadale v partnerski odnos, ki je iz katerihkoli razlogov moten: ali je partner fizično ali pa le psihično odsoten. Tako otrok »nadomesti« odsotnega partnerja ter skrbi za zadovoljevanje starševih potreb, namesto svojih. Nenadoma živi v »odraslem svetu«, polnem skrbi in strahov. Globoko v notranjosti se izoblikuje nekakšno sporočilo, da sam ni vreden, da bi potrebe sploh imel in da je okolje preveč ne-varno, da bi jih izrazil, tudi če jih ima. Starš je vendar bolj pomemben! Za tega otroka na nek način »zmanjka« prostora. Svoje potrebe zanemari in izgubi stik z njimi. Pogosto postanejo anksiozni tudi ljudje, ki so kot otroci pri starših doživljali nekonsistentno odzivanje, pomeni, da nikoli niso bili prepričani, kaj jih čaka, saj so lahko bili za enako ravnanje ali pohvaljeni ali kaznovani, torej neodvisno od dejanja, temveč od razpoloženja starša. Tudi to je eden od načinov, kako se izoblikuje občutek ne-varnosti. Pogosto so bila pričakovanja staršev prevelika, neustrezna glede na otrokovo starost, ob neuspehu pa je bil otrok deležen jeze ali zaničevanja. Skupni imenovalec je torej izrazito pomanjkanje podpore, ki jo vsak otrok potrebuje za normalen razvoj.

Za anksiozne ljudi so tipične skrbi/strahovi glede prihodnosti in delanje scenarijev, kaj bo. Anksioznost pravzaprav pomeni ujetost v lastnih scenarijih! Večinoma so to scenariji s slabimi konci, kar je posledica pomanjkanja podpore in zaupanja, da je svet načeloma varen kraj. Za otroke, opisane zgoraj, svet absolutno ni bil varen kraj. Pogosto je anksioznost povezana tudi z depresijo (prav zaradi »zmrznjenosti«, odrezanosti oziroma ne-stika s svojimi občutki, potrebami). Preprosta formula anksioznosti je torej VZNEMIRJENJE (ki se pojavi zmeraj, ko se pojavi potreba) – minus PODPORA (če ni podpore, nas je strah), na telesnem nivoju pa VZNEMIRJENJE – minus KISIK/DIHANJE (z naraščanjem strahu postane dihanje plitvo in prekinjeno). Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh pa še posebej izstopajo telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in še številni drugi. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zaradi česar je človek le še dodatno prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice. Pravi vzrok strahu pogosto ni več pomemben, niti ni več v zavedanju, začne se začarani krog strahu pred strahom samim. Strahu pred morebitnim paničnim napadom, strahu pred tem, kako se bo odzvala okolica, sploh če se zgodi na javnem mestu ipd. Predvsem je pomembno, da človek ob strokovni podpori psihoterapevta, ki daje osnovni občutek varnosti, lahko spremeni svojo izkušnjo in počasi pridobi nekoliko več zaupanja, da svet le ni tako ne-varen kraj. Ob ustrezni podpori, ki je do sedaj ni poznal, se znova začne zavedati svojih potreb, pravice do njih ter se postopoma obračati v okolje in iskati možnosti njihove zadovoljitve. Najnovejša raziskovanja nevroznanstvenikov namreč potrjujejo, da psihoterapija lahko spreminja obstoječe možganske zapise, živčne procese in strukture, ustvarja nove zapise, nove povezave med različnimi možganskimi predeli, ki urejajo psihične in duhovne procese.

Tudi moje izkušnje pri delu z ljudmi in osebne izkušnje v večletni individualni učni terapiji govorijo njihovim raziskavam v prid. Pa še prva pomoč za vse, ki vas pestijo panični napadi. To lahko storimo kjerkoli in kadarkoli. Ko začutimo, da napad prihaja, začnimo skakati, tekati, skratka, aktivirajmo naše telo! Ko je telo aktivno, bo po naravni poti poskrbelo za dovolj kisika, ki ga začenja ob paničnem napadu zmanjkovati.

Kadar gre za hujše oblike, gre to pomanjkanje energije tako daleč, da bi najraje cel dan ostal v postelji, nima niti toliko motivacije, da bi vstal, se umil, oblekel ipd. Če ne prej, takrat nujno potrebuje pomoč. Zdravila, ki jih predpiše psihiater, v tem primeru pomagajo prebroditi najhujšo stisko. Sama po sebi sicer niso rešitev, vendar pa s tem, da ublažijo simptome, omogočajo, da se z depresijo dejavneje spopademo. V ozadju depresije je velikokrat potlačena jeza ali davna zamera. Jeza je že na splošno precej družbeno nesprejemljivo čustvo, saj včasih ne izgleda »preveč lepo«. V naši družbi je izogibanje jezi postalo že nekakšno nenapisano pravilo. Pa vendar se jezi, kakor tudi ostalim osnovnim čustvom (strah, veselje, žalost) nikakor ne moremo izogniti. Pravzaprav je jeza izjemno koristno čustvo, saj nas velikokrat motivira, da ukrepamo. Če pa smo bili npr. vzgojeni, da se jezi že na splošno izogibamo, kaj šele, če je namenjena ljudem, ki so za nas najpomembnejši (kako naj bom vendar jezen na mamo, saj je bila vedno samo dobra do mene...ipd.), jezo »odrežemo« iz svojega doživljanja in zavedanja. Če smo depresivni, nismo v stiku s tem, kaj potrebujemo zase, niti se nam to ne zdi pomembno. Zato se še bolj izogibamo stiku s kakršnimikoli občutki. Smo izgubljeni, nezadovoljni, ne vemo kaj hočemo. Prav v »odrezanosti« nas samih od naših lastnih potreb in občutkov je najpogostejši vzrok depresije. Na terapiji pogosto slišim koga reči, da »sploh ne ve več, kdo je«.

S pomočjo psihoterapevta se človek polagoma znova začne zavedati svojih potreb in se ponovno obračati v okolje ter iskati možnosti njihove zadovoljitve. Ko se postopoma začne zavedati svojih občutkov, se velikokrat tudi ustraši, da svoje jeze ne bo mogel obvladovati in da bo trajala večno. Vendar ob strokovni podpori psihoterapevta, ki daje osnovni občutek varnosti, obenem pa človeka spodbuja h aktivnejšemu pristopu k življenju, obstaja velika možnost izboljšanja počutja. Seveda pa je potreben čas in izboljšanje tekom 2 ali 3 srečanj s psihoterapevtom enostavno ni izvedljivo.

Problem pravzaprav nastane že v tem, kako v zahodni kulturi obravnavamo partnerski/zakonski odnos. Velja prepričanje, da dva, ki sta skupaj, morata na nek način postati ENO. To pa ne pomeni nič drugega, kot da je eden v tem odnosu, ponavadi tisti, ki ne zna tako močno uveljavljati svojih interesov, potreb..., avtomatsko v podrejenem položaju. Lep čas se tega sploh ne zaveda, slej kot prej pa postane izpolnjevanje zahtev drugega in popolna podhranjenost pri zadovoljevanju lastnih potreb nevzdržna. Tudi drugemu partnerju, čeprav ima nekoga, ki mu zvesto izpolnjuje vse, kar si zaželi, slej kot prej to neha biti zanimivo. Razlog je v tem, da prav zares na drugi strani nima partnerja, nekoga, s katerim bi delil svoje življenje, temveč zvestega služabnika. Naša osnovna potreba po partnerstvu pa je prav v tem, da bi z nekom delili svoje življenje. Tega se sicer mnogi med nami predolgo ne zavedamo, saj si žal ne znamo predstavljati nič drugega kot to, kar smo gledali doma, v svoji družini. Drugega ne poznamo. Srečo imajo tisti, ki so se lahko doma naučili, kako naj pravi partnerski odnos sploh zgleda. Žal pa so takšni redki. Drugi smo na tem področju precej zmedeni, saj že v osnovi nismo dobili prave slike. Velikokrat še sami ne vemo zares, kaj sploh potrebujemo.

V geštalt terapiji verjamemo, da ko dva postaneta eno, NISTA VEČ NOBENO. Med njima ne more priti do pristnega intimnega kontakta, dokler sta eno oziroma so meje med njima zabrisane. Seveda zadeva ni tako zelo preprosta, najprej je potrebno ponovno zavedanje, kdo sploh smo, kaj mi potrebujemo od odnosa. Velikokrat slišim ljudi reči, da sploh več ne vedo, kdo so. Kar je glede na opisano pravzaprav zelo razumljivo. V želji ustrezati drugemu sebe velikokrat popolnoma izgubimo, nismo več v stiku s seboj, svojimi željami in potrebami.

Običajno pridejo ljudje na zakonsko/partnersko terapijo, ko podrejeni partner nenadoma »oživi« in začne zahtevati določene stvari zase. Drugega to običajno precej prestraši in čeprav ni srečen, bi velikokrat raje videl, da ostane vse po starem. V tistem se znajde, v novem ne.

Pogosto se zgodi tudi tako, da je »nadrejeni« partner naveličan in išče oživitev drugje, izven zakona.

Kakorkoli se že zgodi, nista več zadovoljna, za nastalo situacijo krivita drug drugega in zmeda je tukaj. Geštalt terapevta zanima, na kak način partnerja kontaktirata, na kakšen način govorita drug z drugim, kje med njima prihaja do »kratkega stika«. Marsikdo se boji, da bo zakonski terapevt stopil »na eno stran«. Vendar je ta strah odveč, saj nas terapevte zanima tisto, kar se dogaja »med njima«, njun odnos, seveda pa tudi vsak partner zase. Terapevt omogoča, da imata oba dovolj prostora zase in predvsem skrbi za to, da preverja, ali je povedano prišlo na drugo stran in je tudi slišano. Osnovna človeška dilema v pomembnih odnosih je namreč ta, kako biti povezan z drugimi in hkrati ohraniti sebe, kar je tudi vodilo geštalt terapevtu pri delu s pari.

Kako pride do teh občutkov? Možnosti je nešteto, npr.: si še otrok, z mamo pričakujeta očeta vsak hip. Strah te je...običajno pride domov ves nervozen...dobesedno tipaš lahko napetost v zraku in si predstavljaš njegov izbruh jeze, ki bo usmerjen vate, v mamo, kogarkoli, ki mu bo napoti...v telesu tako znani občutek otrplosti, groze, praznine...najraje bi izginil, se izničil...občutek, ki boli bolj kot udarec, raje bi bil tepen, saj bi udarec končal to grozovito napetost v tebi...to se ponavlja in nikoli ne veš zares, kaj te čaka, ko bo prišel...

Ker prizadeti želi ubežati temu grozljivemu občutku, poseže po substanci/aktivnosti...čemurkoli pač že, s čimer se zadeva. Ljudje se dandanes zadevajo z raznimi stvarmi: drogo, alkoholom, cigareti, hrano, igrami na srečo, seksom, odnosi, športom in nenazadnje tudi z delom. Ko se zadane, pride občutek blaženosti, vse skrbi so v trenutku pozabljene, nič več ni tistega grozljivega občutka. Toda blaženost pride le prvič, drugič, morda še tretjič...kmalu v zadevanju neha uživati in se zadane le še zato, da sploh lahko preživi. Sposobnost za uživanje se namreč pri zasvojenih tako spremeni, da doživljajo svojo »drogo« kot nekaj, kar enostavno morajo dobiti, sicer čutijo, da bi kar umrli. To je povezano s hudimi, bolje rečeno neznosnimi občutki krivde, ki sledijo »drugi dan« oziroma vedno hitreje po dejanju. Pritisk krivde je tako močan, da ga je možno ublažiti le še s tem, da se ponovno omami. Tako je sklenjen začarani krog, iz katerega se le redki izkopljejo brez strokovne pomoči. Lastna podoba in mnenje zasvojenega o samem sebi sta zelo zelo nizka. V glavnem se ne počuti vreden, da sploh še hodi po tem svetu.

Psihoterapevt zasvojenemu nudi podporo pri odkrivanju in zavedanju, kako je čustvena otopelost nastala ter pri soočanju z neprijetnimi čustvi, katerim se je zasvojeni izogibal z zadevanjem. Pomaga mu pri zavedanju, da je kljub storjenim napakam in sprejetim napačnim odločitvam še vedno dostojno in vredno človeško bitje ter ga podpira pri iskanju ustreznejših izbir zase. Z vedno večjim zavedanjem svoje lastne vrednosti se davno nastala praznina polni in izpodriva potrebo po polnjenju s substancami.