Odnosi so zapletena reč, še posebej s tistimi, ki jih imamo najraje. Pa vendar to ne bo osrednja tema tega zapisa. Bolj želim povedati, kako v geštalt terapiji obravnavamo partnerski odnos.
Problem pravzaprav nastane že v tem, kako v zahodni kulturi obravnavamo partnerski/zakonski odnos. Velja prepričanje, da dva, ki sta skupaj, morata na nek način postati ENO. To pa ne pomeni nič drugega, kot da je eden v tem odnosu, ponavadi tisti, ki ne zna tako močno uveljavljati svojih interesov, potreb..., avtomatsko v podrejenem položaju. Lep čas se tega sploh ne zaveda, slej kot prej pa postane izpolnjevanje zahtev drugega in popolna podhranjenost pri zadovoljevanju lastnih potreb nevzdržna. Tudi drugemu partnerju, čeprav ima nekoga, ki mu zvesto izpolnjuje vse, kar si zaželi, slej kot prej to neha biti zanimivo. Razlog je v tem, da prav zares na drugi strani nima partnerja, nekoga, s katerim bi delil svoje življenje, temveč zvestega služabnika. Naša osnovna potreba po partnerstvu pa je prav v tem, da bi z nekom delili svoje življenje. Tega se sicer mnogi med nami predolgo ne zavedamo, saj si žal ne znamo predstavljati nič drugega kot to, kar smo gledali doma, v svoji družini. Drugega ne poznamo. Srečo imajo tisti, ki so se lahko doma naučili, kako naj pravi partnerski odnos sploh zgleda. Žal pa so takšni redki. Drugi smo na tem področju precej zmedeni, saj že v osnovi nismo dobili prave slike. Velikokrat še sami ne vemo zares, kaj sploh potrebujemo.
V geštalt terapiji verjamemo, da ko dva postaneta eno, NISTA VEČ NOBENO. Med njima ne more priti do pristnega intimnega kontakta, dokler sta eno oziroma so meje med njima zabrisane. Seveda zadeva ni tako zelo preprosta, najprej je potrebno ponovno zavedanje, kdo sploh smo, kaj mi potrebujemo od odnosa. Velikokrat slišim ljudi reči, da sploh več ne vedo, kdo so. Kar je glede na opisano pravzaprav zelo razumljivo. V želji ustrezati drugemu sebe velikokrat popolnoma izgubimo, nismo več v stiku s seboj, svojimi željami in potrebami.
Običajno pridejo ljudje na zakonsko/partnersko terapijo, ko podrejeni partner nenadoma »oživi« in začne zahtevati določene stvari zase. Drugega to običajno precej prestraši in čeprav ni srečen, bi velikokrat raje videl, da ostane vse po starem. V tistem se znajde, v novem ne.
Pogosto se zgodi tudi tako, da je »nadrejeni« partner naveličan in išče oživitev drugje, izven zakona.
Kakorkoli se že zgodi, nista več zadovoljna, za nastalo situacijo krivita drug drugega in zmeda je tukaj. Geštalt terapevta zanima, na kak način partnerja kontaktirata, na kakšen način govorita drug z drugim, kje med njima prihaja do »kratkega stika«. Marsikdo se boji, da bo zakonski terapevt stopil »na eno stran«. Vendar je ta strah odveč, saj nas terapevte zanima tisto, kar se dogaja »med njima«, njun odnos, seveda pa tudi vsak partner zase. Terapevt omogoča, da imata oba dovolj prostora zase in predvsem skrbi za to, da preverja, ali je povedano prišlo na drugo stran in je tudi slišano. Osnovna človeška dilema v pomembnih odnosih je namreč ta, kako biti povezan z drugimi in hkrati ohraniti sebe, kar je tudi vodilo geštalt terapevtu pri delu s pari.