Odrasli smo ena čudna bitja. Samo zato, ker smo odrasli, naši otroci pa so otroci, mislimo oziroma verjamemo, da imamo vedno prav. Saj ne rečem, da velikokrat nimamo, vendar dajmo otrokom vsaj včasih tudi njihov prav, najdimo kompromis. Otroci imajo svoje doživljanje, ki je primerno njihovi starosti. Do tega imajo vso pravico, mi pa jim jo neprestano jemljemo! Dajmo jih poslušat! Če jih pozorno poslušamo, lahko ugotovimo, da imajo veliko zelo pametnega za povedat! Škoda, da ne obstaja nekakšen priročnik za starše, ko se nam rodijo, resničen priročnik! Ne tisti blablabla, ki nas vedno znova samo zmedejo in se ob njih počutimo še slabši starši, kot v resnici smo.Ko bi vedeli, kako naš odziv nanje krepi ali spodkopava njihovo samopodobo. Toliko ranjenih ptic se zateče k meni in potem razmišljam, pa zakaj jih ni nihče nikoli videl, nikoli slišal, če so tako lepi in pametni mladi ljudje...dajmo jim bolj zaupat! Pa saj niso eni kreteni, otroci so, najstniki! Razvijajo se, učijo o življenju, o katerem mi (domnevno??) že toliko vemo. Največji vpliv v življenju na naše otroke imamo! Prevzemimo tole ne majhno odgovornost. Mi odgovarjamo, v kaj bodo zrastli! Pa ne govorim tukaj o kakšni permisivni vzgoji, kjer bi bilo otrokom vse dovoljeno! Nasprotno! Otroci nujno potrebujejo naše meje, to jim nudi varnost. Vendar pa potrebujejo tudi nekoga, ki jih posluša in vsaj včasih SLIŠI! Poslušajte jih, ne govorijo tjavendan!!! Glejte jih, saj potrebujejo biti videni, z vsem, kar so. Biti viden preprosto pomeni, da te nekdo sprejema s tvojim doživljanjem vred, čeprav mogoče sam doživlja drugače. In radi jih imejte! Zapomnite si, vsak ima svojo resnico in nobena ni bolj prava kot druga! Kljub temu da jih poslušate, pa ne sme nikoli priti do občutka, da oni vodijo vas!
Odrasli in otroci